¤ Kleni kanalski kleni (391.potop)

Rahlo rosenje in temperature okrog ničle, nas niso ustavile. Sobotnji sonček (resda sramežljiv) nas je popeljal do Kanala ob Soči.
Čeprav je dostop v Sočo pri Kanalu zelo enostaven in navpične stene pod mostom obetajo zanimiv potop, je to bil moj prvi potop na tej lokaciji. Pogled z mosta je obetal vsaj 4-metrno vidljivost. Toka skorajda ni bilo zaznati.
Sonce je zgrelo zrak na 6stopinjC, ARSO je poročal o 3stopinjC “topli” Soči. Zaradi tega, prvič v tej zimski sezoni, nataknem tudi suhe potapljaške rokavice. In upam, da maresov Abyss ne bo izdahnil v tej ledenici :-/
Pogled pod gladino me je rahlo razočaral – mlečna vidljivost z ogromno suspenzije. Fante sem pustila naprej in sem si počasi ogledovala ogromne kamnite kopanje in nasmejane skalnate obraze. Kleni so kleno prenašali ta mraz in se ničkajzadovoljni umikali mojim bliskavicam. Tudi jaz nisem bila preveč zadovoljna, ko sem ugotovila, da se za posnetek mosta in mesta moram dvigniti na površino. Posnetki tudi samo en meter pod površjem so bili popolnoma neuporabni. No, vsaj sem malo zgrela obraz in pomahala dragemu, ki je bil tokrat suport samo na kopnem. Ko so mimo mene začeli žvrgoleti mehurčki, sem se ponovno potopila in dohitela fante. Po tričetrt ure potopa, smo skupaj izronili pred prazno plažico kanalskega kampa.
Sonce nas je še zmeraj čakalo. In dragi. Z vročim čajem. Paaaašee

¤ V sladkem….Lago di Cornino

Potopiti se v turkiznem jezercu pri mestu Cornino nedaleč Udin, je velika redkost in obenem čast za vsakega potapljača. Ker je potapljanje možno samo s posebno dovolilnico.
To soboto je pomol pri jezeru bil premajhen za vso težkokategorno fotografsko opremo, ki je čakala na potopitev. Gianni, Francesco, Michele, Oskar, …Dejan in jaz…pred potopom skoncentrirani na pripravo opreme. Po potopu pa, ogreti s šilcem domačega žganja, nasmejani, zadovoljni, klepetavi.
Jezerski rakci pa so mahali v pozdrav. Se vidimo…upam, da kmalu

Več o jezercu sem pisala na
LAGO DI CORNINO

¤ Moj zadnji in moj prvi (385. in 386. potop)

Prejšnje leto je tržaški zaliv bil moja potapljaška top-lokacija.
Zaradi nakupa podvodne fotoopreme je odpadlo Rdeče morje, na dopust na Pag sem vzela kolo, avgust je bil pretopel, vikendi so bili deževni…
Sesljan pa je primeren za potop, ko sem sama ali v družbi, Grljan me zmeraj preseneti in pokaže, da ga (še) premalo poznam…in vse to dobre pol ure vožnje od doma.
Tako je bilo tudi zadnji teden v starem in prvi dan v novem letu.
Zadovoljno, srečno in veselo! (skladno z novoletnimi voščili )

¤ 35. božični potop v Trstu (Natale Sub Trieste)

Potapljaški klub Sub Sea Club iz Trsta je organiziral že 35. božicni potop. To leto je podvodno mašo (v morje pri glavnemu tržaskemu pomolu potopijo stekleni zvon, v katerem župnik bere besedilo) “poslušalo” 50 potapljačev. Od tega eden (no, ena ) v starinski potapljaški opremi.
Jaz sem tokrat ostala raje na suhem

Več fotografij na moji
PICASA GALERIJI
Domača stran SUBSEACLUB

¤ Vesele praznike

Vem, da bom te praznike bolj leteča. In zaradi tega že zdaj pošiljam voščilnico in želim ….

¤ Cikorja an’ kafe (ali…Zakaj jočem, ko poslušam pesmi Iztoka Mlakarja)

Spomnim se, ko sem prvič, pred leti, poslušala to pesem (CD-jke so šele začele nadomeščati kasete). Pri zadnjih verzih sem se razjokala kot zaljubljena najstnica. Kot se ponavadi razjočem ob kakšnem dobrem filmu. Ma tedaj se film odvijal v moji glavi. A poganjalo ga je besedilo pesmi, Iztokov glas, intrepretacija…
Zdaj sem vesela, da je dejansko nastal film na to pesem. In srečna, ker je poln drobnih stvari, poln ljubezni, jeze, radosti, smeha, nagajivosti,…kot Iztokova pesem…kot življenje…In spet jočem…In priznam, da mi paše tako

¤ I Love…

I Love Steps…La Valletta

Me and my ILoveStep

Zmanjkala je tista s tvojim imenom

¤ Bohinjski wreck (?)

V soboto smo se potopili v Bohinjskemu jezeru. Na 20 m globine smo naleteli na predmet, za katerega domacin predpostavlja, da je drevak. Stvar je dolga cca. 5 metrov. Iz mulja gleda ven samo “krma” in “premc”.
Tudi sama se nagibam k temu, da je to res stara slovenska cupa (ena je na ogled v etnografskem muzeju v Ljubljani). Mi smo zal (pre)kmalu zamuljili lokacijo in ni bo za identifikacijo potreben se kaksen potop.

¤ Wreck Peltastis…v Pozejdonovem kraljestvu

V januarju 1968 je močna burja potopila grško tovorno ladjo Peltastis, med potapljaško druščino bolj znano pod imenom “Grk”. 60 metrov dolga ladja danes leži na pesku v bližini uvale Klimno pri otoku Krku. Obiskala sem jo že parkrat in sem zmeraj bila deležna slabe vidljivosti, ki je pogosta na del delu Jadrana. Tokrat pa je bilo drugače…

Že z gladine smo opazili vrh jambora. Kmalu smo zagledali tudi celotno ladjo. Ta izredna vidljivost me je dobila nepripravljeno in me oropala za boljše “panoramske” posnetke. In ker sta se moja sopotapljača, Kostja in Matjaž, držala dogovorjenega načrta poti, nisem imela dovolj časa za popravek napak. Čas je v teh globinah odmeren v sekundah in vsako zamujanje pomeni minuto več deko postanka. V 15oC mrzlem morju, v plavem…no, kaj bi pravila.
Po približno 40-ih minutah smo začeli dvig. Iz Grkove palube se naziral obris “naše” barke. Res enkratna vidljivost. Pozejdon je danes res bil milosten.

Več fotografij na moji PICASA GALERIJI
Več podatkov ladji na strani PELTASTIS

¤ Radovedni pogledi (potop pri Barkovljah, Trst)

Lepo je spoznanje, da je dovolj pol ure prijetne vožnje in smo že na kakšni od zanimivih potapljaških lokacij, kot so Devin, Sesljan, Križ, Grljan, Barkovlje…in po poznojutranjem kofetu sva se odločila za slednjo.

Čeprav je ta lokacija med Barkovljem in Miramarom pri tržaških potapljačih zelo znana (v bližini se nahaja tudi Trattoria al Sub), sva z Dejanom tokrat bila edina potapljača. In zaradi tega deležna radovednih pogledov številnih sprehajalcev, vprašanj in navdušenja najmlajših.
Dostop do morja je enostaven, kot je tudi nezahteven cel potop. Velike skale postavljene v obliki črke U, obrasle z algami, ostalo pa pesek in par zaplat morske trave, v kateri se skrivajo leščurji. Ker sem na Nikon nataknila 60mm makro objektiv, so moje oči iskale makro sceno. In imele so kaj videti: stražne kozice, rakci, babice, sprehajalčki, goli polži…prekrasno!
Čeprav je morje imelo samo 15oC, me ven ni nagnal mraz v prstih (kot ponavadi) temveč prazna 10litrca. Po 102 minutah pod vodo.
Tokrat ni bilo časa za obisk Trattorie al Sub. Verjamem pa, da bova kmalu spet na tem koncu.