¤ AST 2010…se vidimo v Zrečah!

Nekateri ljudje meje premikajo. Za nekatere pa le-te sploh ne obstajajo. Eden od teh je Branko Ravnak, predsednik društev IAHD Adriatic, asocijacije ki združuje, organizira, vodi in vzpodbuja dejavnosti na področju potapljanja in izobraževanja za ljudi s posebnimi potrebami. Nepolitično, neprofitno in prostovoljno.

In na ta način februarja v Zrečah že osmič organizirajo simpozij Apnea-Scuba-Tech Diving AST 2010, po izjavah nekaterih največji potapljaški dogodek v Sloveniji.

Berem program simpozija, imena predavateljev:
APNEA – Daič, Pollock, Turk, Breskovic;
SCUBA – Rose, Ivana Radić, Binelli, Ravnak in Peklar;
TECH Diving – Brubakk, Sagalevich, Ruberti, Chistiakov, Denoble

in na koncu: zaključna prireditev filmskega festivala “Sprehodi pod morjem”.
(več na: http://www.iahd-adriatic.org/diving-ast/ast2010/program.htm)

Sama znana imena, potapljaške eminence. Kot predsedavajoča sta navedena tudi kolege in prijatelji Favaj in Brzac, katerih podvodne fotografije poznam in občudujem.

Zadnjih nekaj let je mesec februar bil rezerviran za obisk Rdečega morja. Letošnji februar bom doma. Treba ga bo dobro izkoristiti.
Prijavo za udeležbo na simpoziju sem že poslala!

¤ Človk obrača, On obrne (276. potop – prvič v Vipavi)

To soboto sem bila odločena: Gremo v Fieso, v morje! Dosti mi je “sladkih” potopov…Žal je moje navdušenje nad sončno soboto in pripravljenostjo otrok, da se nam pridružijo (priznam, da me je to stalo par evrov) splasnilo ob pogledu na visoke valove. Burja. Uf.

Z dragim sva en čas postopala okrog, naredila par suhih fotk…in odločila, da tokrat oprema ostane v avtu. Mi pa sva izkoristila prijeten sprehod po Piranu za preizkus nove foto opreme.

No, mogoče sva se tolk lažje vesti odpovedala potopu, ker sva imela za nedeljo rezervno varianto – potop v Vipavo pri Renčah.
Deževalo ni že par tednov in Vipava je z mostu bila videti dokaj čista, prozorna. Kolege potapljači so znali povedati, da se malo naprej od mosta, po toku navzgor, nahaja veliko jato somov. Huh, to bo treba it pogledati, poslikati. Nenazadnje, to bo moj prvi potop v Vipavo. A imam jo, lahko rečem, pred vrati.
Okrog poldneva sva bila pri mostu. Tudi sonce je kukalo skozi oblake. Moje navdušenje je splasnilo, ko sem dala glavo pod gladino. Vidljivost ni bila takšna, kot je bilo videti z obale. Po dveh-treh metrih se pogled izgubil v mlečni vodi. Vodi, ki je premogla temperaturo od komaj 4oC. No, na glavi imam 6mm kapuco, pod suho obleko sem oblečena v toplo spodnje perilo, trenirko, dvojne termo nogavice…ni zime…edini problem so roke. Prsti morajo dovoliti pritiskanje na tipke ohišja fotoaparata. To pomeni, da suhe zimske rokavice ne pridejo v poštev. Zaradi tega se zmeniva z dragim, da bova noter dokler eden ali drugi ne da signal, da mu je mraz. Vse lepo in prav, ampak lovska vnema nas goni proti toku, naprej. Vmes naletiva na zruvane štore, lesene hlode, betonske bloke, razni odpad… Tudi kakšen krap švigne mimo. Somov pa ni in ni. Drživa se na povprečni globini 4m, čeprav se dno Vipave tukaj spusti tudi pod 8m. Po eni uri v vodi, se odločiva za povratek. Ker ni somov, se spravim na izkanje krapov. Hitro naletiva na en par. Žal me prsti ne ubogajo več in predem naštimam fotoaparat in bliskavico v pravi položaj, sta krapa že izginila. Kar pa ni težko v tej mlečni vodi…
Ester, Mario, pomagajta, kje sta videla to jato somov?

¤ Sardegna – pesek, mirto, bottarga in…

Zgodilo se je lanskega septembra. Ukradla bom nokiin slogan in rekla: RYANAIR CONECTING PEOPLE!
Skratka: za slabih 50 eur sva se z dragim vsedla na letalo in iz Trsta odfrlela do Cagliarija (Sardenija).
Na letališču sva rentala avto in v enem tednu naredila 1200 km. Namakala sva noge v treh morjih, pila mirto, napila se z domačini, izvedla kaj so to nuraghe, bila na največji krščanski procesiji in prepešačila Cagliari po dolgem in počez. In to ni vse…
Zaenkrat mi uspelo postaviti picasaalbum :

http://picasaweb.google.si/melita.itak/SardegnaSept2009#

Tukaj je par slikic…tolk, za pokušnjo. No, ko utegnem, bodo tudi besede.

¤ Bordano – part 2

ja, sončni dan kliče.
in ker sem zadnjič sama blodila po tem 150×50m velikem jezercu, je trebalo še enkrat noter. v dvoje. lepe stvari je treba delit, a ne?!

takoj, ko sva se potopila, sva ugotovila, da sta dva potapljača v tem jezercu skoraj preveč. dno jezerca je prekrito z muljem, katerega smo hitro dvignili in tako so propadle ideje o ambientalnih posnetkih tipa “contra luce”.
no, novi potop je vseeno prinesel novo odkritje: potrpežljivo bitje, pripravljeno na poziranje…pravi model…ma ne smem okrog govorit…sorry :-/

¤ Pino s Krasa, vse najboljše!

In ko sem že mislila, da se bo moja teža vrnila na tisto pred novoletnimi prazniki ), je prišlo prijazno povabilo s Krasa:
Kolega iz DPD Soča, Pino, vabi na praznovanje 40.rojstnega dne. Žur bo v Gorjanskem na Krasu.

K vragu in kile! Ponedeljkov za začetek hujšanja bo še nešteto. Pino pa ima 40 let samo enkrat. GREMO!

Žuri na Krasu so zmeraj nekaj izrednega. Tudi ta ni bil izjema: pršut na kavaletu, dva šemprepjenota (za belo in črno), mize polne domačih sladkarij…Riki zadolžen za muzko, Tomo in …(sori, ime sem pozabila, vem pa da nikoli nisem jedla boljših čevapčičev)

pri grilji, Silvija, ki je …ma kaj bi pravila…vse je laufalo 100 na uro.

In smo se naklepetali, se nasmejali…plesali, da so že noge bolele. Ob polnoči so ugasnili luči. In prinesli torto.

Kaj si je Pino zaželel, ko je pihnil svečke, ne vem, vem pa, da smo mu vsi od srca zapeli tisto “vsenajboljšezateeeeeeeee!”. Hvalabogu, da je vsebina šemprepjenotov opogumila tudi naše fante, ki so se nam pridružili na plesišču. Uf, že dolgo nisem toliko plesala…Potem je Pino vzel kitaro. In smo zapeli. Tiste naše…tastare….tadobre…

…in upam, da nam domačini niso zamerili, ker nam se ni in ni mudilo domov.

No, priznam, da pot od Gorjanskega do Gorice čez Občine in Prosek, ni prav uobičajena. Ma ta noč na Krasu je bila v vseh pogledih izredna. Zakaj ne bi bila tudi pot nazaj?! )

¤ metuljčki …v trebuhu (1. potop v letu 2010)

Ker se zadnje čase dosti potikamo na območju severno od Udin (Vidma), smo ugotovili, da je v bližini Cornina eno simpatično jezerce, katero se bi splačalo obiskati – jezerce pri mestu Bordano. Google je znal samo povedati, da je Bordano znano po muralesu (slike na fasadah) ter hiši metuljov in leži v bližini velikega jezera Cavazzo. Majhno jezerce ni bilo omenjeno nikjer.

Prva nedelja novega leta nas je zbudila s soncem. Prijetno presenečenje po deževnem tednu. Pakiranje opreme smo že popolnoma avtomatizirali in smo se odpravili novi lokaciji naproti. Da popolna avtomatizacija ni dobra, sem ugotovila šele pri Udinah – doma sem pustila Canon G9 (ohišje sem vzela ) . Še dobro, da sem moj stari Oly dala v potovalko z rezervnimi oblačili. In zaradi tega se vnaprej opravičujem za fotografije – Oly ima samo širokokotno lečo in je za bližnje posnetke popolnoma neuporaben. …no, vsaj imam razlog za ponovni obisk jezera…treba je prinest boljše fotke )
Preden smo zavili z glavne ceste, smo se ustavili v domači gostilni. Domačini so nam povedali, da ne vedo, koliko je jezero globoko. Prepovedano je loviti ribe. Potapljače na jezercu še niso videli.
Ob jezercu smo naleteli še na zgovornega domačina, ki nam je zaupal, da prihaja vsak dan hranit ribe. To je počel tudi tokrat. Okrog vrženega kruha so se hitro zbrali majhni kleni. In potem smo zagledali dve veliki senci, ki sta se iz globine približevala gostiji. Bila sta to dva večkilska krapa. Za mene je to bilo dovolj prepričljivo, da sem se hitro spravila v suho obleko, dala 10-litrco na hrbet in se odpravila v vodo.
Dostop v jezero je potapljaču zelo prijazen, voda je imela prijetnih 8oC (zunanja temperatura je bila 3oC) in vidljivost pod gladino je bila odlična. Na dnu (max.globina 4 metre) je zeleni travnik, katerega “krasijo” odlomljene veje in štori, ki so redko posijani, tako da ni bilo nevarnosti, da bi se kje zataknila. Priznam, da sem se tokrat ukvarjala bolj z orijentacijo in nisem opazila manjših živalic (rakci, polži…). Srečala sem tudi ona dva krapa. En čas sta krožila okrog mene. In priznam, da sem se jaz prej naveličala loviti jih s fotoaparatom in se odpravila naprej. Po 33 minutah sem se dvignila na gladinu. Sonce je še vedno prijazno grelo. In bilo dovolj visoko, da smo počasi pospravili opremo, pršut in pivo (no, ja, dekoflaška mora biti, a ne?!) in se odpravili do mesta Bordano in naprej do bližnjega jezera Cavazzo (nastalo po zajezitvi).
To nedeljo so v Italiji začeli popusti (Saldi). Mimo Udin smo lezli po polževo. Občutki pa so bili dobri. Res

Vsi posnetki so nastali brez uporabe bliskavic tj. uporabila sem samo naravno svetlobo.

¤ the best of…me

izkala najboljši način za prezentacijo fotk…in mi ratalo to…samo še zadeve spravim pod tapravi naslov (portfolio) in bo OK….deeelaammm

¤ srečnega in zdravega

naj vam novo leto prinese ogromno sreče, veselja in ljubezni, kot tudi voljo in pogum, da vse to delite tudi z drugimi.

vesele praznike želim.

¤ Božični poljub

Leto je spet mimo in jaz sem samo upala, da se nam za božično-novoletne praznike posmeje sonce in dovoli, da se odpravimo v jezero Cornino.

O jezercu sem že pisala na blogu 11.marca09, tako da mi bo zdaj prišparano z naštevanjem faktografskih podatkov. In, hvalabogu, od tedaj se nič ni spremenilo.
Na božični dan je Soča divljala kot že doolgo ne, Vipava pa tudi ni hotela ostati “zadaj”. Naslednji dan smo vozili mimo sivega Tagliamenta, prepričani, da bo potapljaška oprema ostala nedotaknjena. A jezerce Cornino nas je spet presenetilo. Že z obale je bil viden angel na globini 6 metrov, pod njim je valovalo mehko zelenilo.
In kmalu me je objela ta turkizna lepota, ki se tokrat odločila, da mi razkrije vse svoje čare. Rakci so mahali v pozdrav, pod skalo je počivala ogromna postrv, drobne ribice so dovolile, da se jim popolnoma približam. Angel je dvigal roko v pozdrav, sveta družina je bila objeta pod skalo. In jaz sem imela dovolj časa, da se naužijem te božične pravljice. In, kot zmeraj, poskušam narediti najboljše posnetke, ki bodo nadaljevali pripoved o tem biseru pod hribom Monteprat.

¤ sneg je pobelil tudi…

…Primorsko.

priznam, da ne maram sneg. za mene je najlepši sneg, tisti na razglednicah. to soboto sem načrtovala na božični potop v Vipavo pri Renčah. tudi tašči sem obljubila, da jo pridemo pogledat…
da ne bo vse šlo kot sem planirala, se pokazalo že v petek, ko sem letela v Tolmin po tamalega, ki je zakuhal na 39. vročina ni popustila niti po litrih čaja (ja, mama, tudi čaj s čebulo in medom sem mu dala, ma ni pomagalo :-/) in parih lekadolih. kvečjemu, tudi jaz sem začela pokašljavati in me špika v prsih. potem pa smo se v soboto zbudili s snegom. in groznim mrazom. minus 8…brrrrr

kar je pomenilo, da se tudi to leto ne bom potopila v Vipavo. vsaj za božični potop, ne. vseeno sem pozdravila klapu, naredila par fotk…pozneje so mi pravili, da je Vipava imela 4oC, dobro vidljivost. in jato somov. pršut so (spet) najdli Rakovci. bravo, pršutosledci !
jaz sem pa tekla po Petro. v Italiji imajo pouk tudi ob sobotah. potem pa do Majine šole, ki je gostila festival palačink in tropskega sadja. pri vhodu ogromna “smrečica” iz banan. na vrhu, namesto zvezde, ananas. dobra ideja ob nepravem času. in vremenu. uf, kako bi zdaj bila kje v tropih
no, vzele smo par palačink za “zs sabo” (za našega bolnika) in hitro domov. v toplo.
ta vikend se še naš muc držal hiše. zakaj se ne bi še jaz. tudi to (kdaj-pa-kdaj) paše…frrrrrrrrr