¤ Otvoritev razstave podvodnih fotografij PK Mehurček “Polži v Jadranu”

Prejšnje leto smo prebili led z razstavo o ribah Jadrana. Tokrat pa je vse šlo dosti lažje – klubski fotografi smo dali fotografije, Sebo in Nataša sta napisala opise vrste, Dean in jaz pripravila panoe za tisk. In si ne bi nikoli mislila, da bo največji problem pridobiti ustrezen prostor za razstavo.
Kolage_res
Ampak se na koncu vse dobro odvilo – za en mesec so nam odstopili prostor v rotundi SNG Nova Gorica. Tako smo včeraj, 05.feburarja, slavnostno odprli prvo v nizu postavitev, ki jih pripravljamo za to leto. Ker gre obenem za desetletnico od ustanovitve kluba (in volilno leto ;-)), je razstavo odprl novogoriški župan Matej Arčon. Prireditev smo vsekakor izkoristili za prijetno druženje. Z obveznim kozarčkom v roki :-)


Piko na i so dali več kot okusni mignončki, ki so jih pripravili na Biotehniški šoli iz Šempetra. Mmmmm…do naslednjič :-)

¤ Faronika, sirena iz Soče

Na zadnjem srečanju s Tolminci me prešinila misel – pa jaz sem jo že videla!

In sem se zakopala v stare fotografije. Kar pomeni , da sem iz predalov izbrskala zunanje diske s shranjenimi digitalnimi fotografijami. Točno sem vedela, kaj iščem. Izbledel otis na kamnu, posneto pred leti v Soči pod mostom pri Kobaridu. Najdlaaa!!  

Image

Legendo o Faroniki še zdaj pripovedujejo na Tolminskem.  Zgodba se začne v času, ko je bila samo voda. In bog je vanjo vrgel pest peska. Eno peščeno zrno je končalo na hrbtu ribe Faronike. In tako je nastal svet. Če Faronika pomiga z repom nastane potres. Če pa se obrne, povzroči vesoljni potop in konec sveta. Na Tolminskem so najdli freske s podobo gole ženske, ki v rokah drži svoj dvojni rep. Sirena iz Soče?

Kaj pa ta podoba na moji fotografiji? Ta dan pred dobrimi tremi leti je Soča bila preveč hitra in nevarna za mojo veliko, okorno fotografsko opremo. Zaradi tega je le-ta ostala na obali in jaz sem v vodo vzela mali kompaktni Sony fotoaparat. Moja naloga je bila potapljaško spremstvo Roberta, ki je to poletje opravil začetni potapljaški tečaj.
Potopila sva se iz male peščene zaplate pri Napoleonovem mostu pri Kobaridu. Robi se je boril s tokom pol plavutke pred mano. Vidljivost je bila dovolj dobra le za kakšen škljoc za spomin. Globina med 5 in 7m. Fizično manj naporen je povratek. Prepustiva se toku in vsako toliko zavijeva v protitok, za skale. Kje me ponavadi čakajo soške marmorne lepotice. Izjemna srečanja, ki odtehtajo vse napore potapljanja v toku.
Na enem od teh ustavljanj sem na skali v globini 4-5m zagledala veliko podobo. Oko, ki je zrlo v mene, krik iz globin. Skoraj meter dolg ribi podoben lik, je bil prevelik za moj majhen fotoaparat. Tako sta nastala samo dva slaba posnetka. In sem že morala odrinit za Robertom, ki je počasi izginjal v mlečni soški meglici. Šele zunaj sem mu razložila razlog za moj zaostanek. Odločena, da se čimprej vrnem na mesto, kje sem zagledala to čudno podobo na kamnu.
Načrtovati potop v reko Sočo je nezahvalno opravilo. Tako se pretekli dnevi, preden sem se spet odpravila v Sočo pri Kobaridu. Večkrat sem plavala proti toku in počivala nošena s tokom, pregledala potopljene skale in brežine – ribje podobe na skali nisem več videla.
Vse do danes, ko sem dobila logotip podjetja Faronika v roke. In slišala legendo o ribi, ki je odgovorna za potrese, tako značilne za to posoško področje. Legendo, ki je doma v krajih, kje sem tudi jaz zagledala ribjo podobo na kamnu v globinah reke Soče. In so se stvari sklenile.
Faronika pa še zmeraj počiva nekje v Soči. In upam, da bo njen rep še dolgo miroval.

Velika HVALA Lucijanu in Dušanu! Brez vas bi ta fotografija počasi padla v pozabo. 

¤ 35 stopinj v senci…ko tudi Soča ni tisto kaj je bila

V času, ko na bližnjih obmorskih plažah ni mesta niti za položiti malo večjo brisačo, smo čisto blizu nas našli prekrasno prodnato plažo. Zaradi težjega dostopa z avtomobilom, očitno neznana širši ljudski množici. Nam pa toliko blizu, da se lahko odpravimo kar s kolesom.
130806Soca_Maja
Ja, Soča nam omogoča, da to poletje ni tako vroče, kot kaže termometer. Da se v njej tudi sred avgusta dajo narediti dobre fotke…ni kaj dosti govorit :-)

¤ Smerokaz pod morjem…Kraljevica Home Reef

Kako malo je potrebno, da se iz izropanega podmorja ustvari zanimiva potapljaška lokacija je dokazal KPA Adria iz Kraljevice. Poleg barkače in Sv.Nikole, so fantje potopili tudi admiralsko sidro, ogromno ribetinu in smerokaz, ki na globini 10 metrov kaže pot do teh podvodnih znamenitosti. Nedelja je bila sončna, morje mirno in mi smo se odpravili v Kraljevico.

Kraljevica Home Reef, zjutraj

Kraljevica Home Reef, zjutraj


Na prvi potop sem vzela širokokotno Tokinu 10-17mm. Željko nas je pripravil na slabo vidljivost in nam natančno opisal lokacijo potopa. Smerokaz na 10m, riba na 23m, barka na 19-21m, Sv.Nikola na 16m in sidro na 11m globine. Vidljivost se slabšala z vsakim metrom globine. Vseeno smo v uri in pol potopa obredli vse znamenitosti, razen Nikole. Tega sem obiskala na drugem potopu. Ko sem imela 60mm makro objektiv, kar se vidi tudi na “kvaliteti” fotografije.

Na začetku drugega potopa sem poskušala najti polžka, ki sem ga zagledala pri prvem potopu (Dean je tedaj naredil par posnetkov in doma ugotovil, da je ta goli polž redek gost Jadranskega morja). Ostale fotografije so tako ali drugače zaznamovali požrešni in radovedni knezi. Na koncu potopa sem presenečeno zagledala na pesku eno ogromno gmoto, ki se počasi preoblikovala v hobotnico. Par sekund sva se gledala oči v oči. In potem je izginila v slabi vidljivosti. Jaz pa, po 113 minutah potopa, na površje.

Med potopi sem se malo zleknila na ležalnik. Rezultat je srbeča koža v barvah avstrijske države :-/

¤ Razstava in predavanje v Biljah

Klubsko razstavo “Ribe v Jadranskem morju” smo postavili na ogled tudi v prostorih Doma krajanov Negovan Nemec v “mojih” Biljah. Za popestritev dogajanja sem pripravila tudi kratko predstavitev potapljanja in podvodne fotografije.
Takoj po tem sem dobila vabilo, da podobno zadevo pripravim tudi za učence OŠ Bilje. Z veseljem!
In tako smo z učenci prvega do petega razreda pripravili potapljaško opremo, se potopili, občudovali ribice in polžke, ubranili se pred napadom morskega psa…in glede na to, da smo si obljubili, da bomo zadevo še kdaj ponovili, sklepam, da smo vsi zeeelo uživali. Jaz sem sigurno! :-)


OŠ Bilje je ta teden dobila tudi NAJslovenskoUČITELJICO. To je simpatična in pridna Nives Zelenjak. Čestitam!

¤ 1. Kup grada Rovinja…končno spet v morju

Pogled v logbook me zgrozi. V mesecu maju sem naredila en sam samcat potop. Groza. Dragi pa tolče še bolj hud rekord. Zaradi težav s kolenom, je zadnjič bil v morju enkrat v januarju.
Kar je bil razlog, da sva na rovinjski plaži z veseljem ugotavljala, da nisva pozabila nobeden kos potapljaške ali fotografske opreme. Vse je bilo tukaj. In kaj je najbolj pomembno…tukaj je bilo tudi – SONCEEEE!! Končno.
Rovinj pred klubom
V Rovinju so poskrbeli za novo tekmovalno kategorijo – narediti posnetek starega dela mesta v izvedbi pol-pol (najmanj pol posnetka mora biti pod gladino). Ostale dve kategorije so bile iz “železnega repertoarja” – riba in makro.


Pod gladino me presenetila slaba vidljivost. Kar sem po petih urah (dva potopa) prinesla na fotografski kartici je bolj zadovoljilo mene i moja modela (Robi in Brigita) kot sodnike. Nič zato. Druženje je, kot zmeraj, bilo na nivoju. In jaz sem bila v morju. Dovolj za zadovoljstvo :-)

¤ Ordinanza 37/2011 ali …Ciao, Sistiana!

Narisal se je eden tistih sončnih dnevov okrog prvega maja. Burja je ponehala, oblaki so odšli na sever. Jaz pa sem mahnila proti jugu.
Pravilnik (ital. Ordinanza) 37/2011 določa obnašanje v in ob morju v času kopalne sezone, ki pa, žal, za Italiane (še posebej pa za Italianke ;-)) začne zelo hitro – 1.maja! To pomeni, da je tukaj, v Sesljanu, potapljačem dovoljen vhod v morje samo s skrajnega levega konca plaže. In da se ne smemo potapljati blizu obale s kopalci. Do podmornice Molc lahko pridemo po točno določenem “koridorju”. Podobna ureditev velja za vse večje, urejene plaže od Devina do Milj. In tako naj bi bilo vse do 30.septembra.
Sistiana mare
Ma vsa dobra volja, da se bom držala določil Ordinanze, se hitro izgubila v sesljanski megli. Vidljivost na sedmih metih globine je bila obupna. Hitro sem zavrgla misel, da bi šla globje. Tudi v tej globini je bilo vse polno drobnega življenja: konjički, babice, kozice, rakci…

Mirno morje in izdajalski mehurčki so točno določali mojo pozicijo kopalniškem mojstru. Ki je svojo jezo zaradi neupoštevanja Ordinanze še pred mojim izhodom iz morja stresel na Dragega. Uf!