¤ Ordinanza 37/2011 ali …Ciao, Sistiana!

Narisal se je eden tistih sončnih dnevov okrog prvega maja. Burja je ponehala, oblaki so odšli na sever. Jaz pa sem mahnila proti jugu.
Pravilnik (ital. Ordinanza) 37/2011 določa obnašanje v in ob morju v času kopalne sezone, ki pa, žal, za Italiane (še posebej pa za Italianke ) začne zelo hitro – 1.maja! To pomeni, da je tukaj, v Sesljanu, potapljačem dovoljen vhod v morje samo s skrajnega levega konca plaže. In da se ne smemo potapljati blizu obale s kopalci. Do podmornice Molc lahko pridemo po točno določenem “koridorju”. Podobna ureditev velja za vse večje, urejene plaže od Devina do Milj. In tako naj bi bilo vse do 30.septembra.

Ma vsa dobra volja, da se bom držala določil Ordinanze, se hitro izgubila v sesljanski megli. Vidljivost na sedmih metih globine je bila obupna. Hitro sem zavrgla misel, da bi šla globje. Tudi v tej globini je bilo vse polno drobnega življenja: konjički, babice, kozice, rakci…

babica

silo

kozica

konjicek

kozica

Mirno morje in izdajalski mehurčki so točno določali mojo pozicijo kopalniškem mojstru. Ki je svojo jezo zaradi neupoštevanja Ordinanze še pred mojim izhodom iz morja stresel na Dragega. Uf!

1.maj

Termometer danes na naši terasi – 27oC! Jutri bo treba it kam v morje. Za se malo pohladit

¤ Cerkniško jezero, tokrat brez velikonočnih jajc (445./446. potop)

Tega dne, ko smo mi dva z Matjažem bila pri Cerknici, je Tunko napisal na FBu: “Če bo šlo tako naprej bodo na Planinskem polju letos njive orali s čolni, pridelke bodo prišle pobirat pa kočarice od delamarisa.” Res, bližamo se prvemu maju, a Cerkniško jezero je polno. Ravno prav polno za lep potop.

Ko sem dala glavo pod prevršino jezera, sem mislila, da je kaj narobe z mojim potapljaškim računalnikom. Kazal je 15oC! Takoj mi je bilo žal, da sva z Matjažem bila zmenjena za 60-minutni potop. Cerkniško jezero nam je poleg prijazne temperature in bogatega življenja, ponudilo tudi dobro vidljivost. Tokrat sem se odločila malo raziskovati. Mahnila sem po potki, po kateri se vila rahla meglica. Kmalu sem začutila pritisk v ušesih. Z dosedanjih treh-štirih metrov globine, me potka pripeljala na sedem metrov. Travo sta zamenjala fliš in ilovica. V razpoki se zagozdila skala, podobna tisti iz Tolminskih korit. Medvedova glava!
Po prvem, 60minutnem, sva naredila še en potop – dolg skoraj eno urao in pol. Cerkniško jezero je…in to je treba iskoristiti!

Vodna bolha

kje so tiste stezice

Poziralnik Vodonos

Medvedova glava

Ograja

pod mostom

Avtoportret

Matjaž mi je zvečer sporočil, da je temu požiralniku ime Vodonos. Nahaja se čisto blizu vasice Dolenje Jezero. Uf, nisem si mislila, da sva toliko “prehodila”

¤ Sončni Sesljan, rumeni konjiček (443. potop)

Vsem, ki ste mojo odpravo v morje pospremili s skeptičnim zamahom roke, češ – zaradi obilice dežja bo vidljivost v morju obupna – lahko z veseljem povem: BILO JE SUPER!

Sistiana Mare

Priznam, da pogled z obale ni bil lih spodbuden. Ma potem, ko sem “prebila” termoklino na 3-4 metrov, se odprla super vidljivost. In sem se veselo odpravila na lov. S 60 mm makro objektivom in lečo +4. Kar je bila prava odločitev. Rakci, babice, glavoči, spirografi. In moja velika ljubezen…konjički. Pravi makro raj. V katerem ena ura hitro mine. Morje ima 10oC in zavedanje, da me še čaka snemanje plavutk (kar je s premraženimi prsti posebno zahtevno opravilo) me spravilo na površje.

Morsko silo

Rumeni morski konjicek

Morska vetrnica

Rak strazar

Jutri napovedujejo dež. Uf, že dolgo ga ni bilo :-/

¤ Fara je res od fare (lep zimski potop)

Če ne bi bilo Matjaža, še zdaj ne bi vedeli, da se čisto blizu Gorice nahaja to prekrasno jezerce. Kar pa sem se dan prej potopila v morju, sem bila vesela Kostjinega predloga na to razsoljevanje.

Priznam, da imam na zalogi vse mogoče škuže in razloge, v primeru, da me kdo vpraša kaj delam na mestu, kje je prepovedan promet za motorna vozila (razen avtoriziranih). Ker to tega jezercabrezimena pelje makadamska cesta, ki omejuje promet. Že itak je dostop do jezerca po nalivih praktično misia nemogoče zaradi ogromnih luž in uničene poti. Ma na koncu se vseeno splača – pakririšče na soncu (pomembno, ko prideš napolzmrznjen iz vode), enostaven vhod v vodo in kristalno čista voda celo zimo – razen mogoče po res močnih nalivih.
Ker globina ne presega štiri metre, sem za uro potopa vzela 10litrsko jeklenko. In širokokotni objektiv tokino 10-17mm.
Že na prejšnjih potopih smo tukaj srečali jato drobnih ribic, ki se pred veliko ščuko hitro skrijejo v jezerskem rastlinju. Tokrat pa naju je s Kostjo čakalo presenečenje – po dnu jezerca je počivala rdečevrata želva. Po parih metrih potopa smo srečali še eno, ki je šla proti površju, po zrak. Ko je začutila, da se ji približujem, se hitro spustila na dno in izginila v jazerskem travniku. Presenetljivo hitro, če se ve, da je temperatura jezera bila samo 7 stopinj C. Brrrr…
Jasno je, da rdečevratka tukaj ni avtohtona živalska zvrst. Sigurno je končala v jezercu ker je domači akvirij postal premajhen za njo. Neodgovorno do živali in okolja!

Po slabi uri sva končala potop. Nedeljski sprehajalci nas pozdravljajo. Bližnji gozdiček je poln zvončkov. Na Primorskem je že pomlad.

¤ Začelo je začelo….Novo leto 2013 :-)

Tukaj je pa pregled starega…

http://melitab.wordpress.com/2012/annual-report/

Ma kaj smo že marca??

¤ Wreck Sigrid, Rijeka(432. potop)

Leta 1977 je močen jugo odtrgal tovorno ladjo Sigrid s sidrišča. In jo položil na dno par metrov od reškega valobrana. Danes leži na globini 16 do 34 metrov. Zaradi varnosti plovbe so ji odrezali premec. Kar pomeni, da smo bili prikrajšani za slabo tretjino nekoč 72m dolge ladje. Dejansko pa smo dobili enkraten potop na wreck, ki so ga zasedle jata rib in, zaradi dostopnosti, tudi jata potapljačev.

Čeprav razbitina leži par metrov od valobrana, je potop možen samo z barke. Naša je sidrala zraven boje, po kateri smo se spustili do ladje. Čeprav je dan prej deževalo in nismo bili taprvi potapljači na lokaciji, je bila vidljivost nad pričakovanji. Dodatno je k fotogeničnosti doprineslo sonce in ribje jate, ki so krožile okrog jamborja in komandnega mosta. Tovorni in kabinski prostor je izpraznjen in kot tak lahko dostopen. Jaz sem se vseeno raje držala zunanjih strani in vhodov v kabine. Vsekakor je tistih 30 minut potopa (pre)hitro minilo. Na vrvi so ostali že opravljali deko-postanke.
Po 49 minutah smo bili iz vode.
Tok na površini je bil zelo močen, odločenost da se vrnem na to lokacijo pa je bila močnejša. Sigrid, vidimo se!:-)