¤ Capodanno a Venezia…ali…kako smo Novo leto pričakali v Benetkah

Ponavadi sem jaz dežurni “krivec” za kakšne nore izlete. No, tokrat je pobudo prevzel moj dragi. In mi že sred decembra razlagal o možnostih silvestrskega obiska Benetk. Priznam, da sem to vzela bolj z rezervo. Silvestrovanja na prostem hitro povežem z mrzlimi nogami in premraženimi rokami. Ko pa so meterologi za zadnji dan v letu napovedali dokaj prijazno vreme s temperaturami nad ničlo, sem komaj čakala, da dragi ponovi svoj predlog. In hitro pristala. Gremo! Veneziaaaa !

V nahrbtnike smo dali fotoaparate, flaško penečega vina (in še en liter belega…za vsak slučaj), plastična pecljata kozarčka, par paninov…in se odpravili v Gorico, na vlak. Ne ulice italijanske Gorice niti železniška postaja ni odražala pomembnost silvesterskega dne. Vlak je začel utripati bolj žurersko šele po eni uri vožnje. Kmalu je pokal po šivih. Na postaji Venezia St.Lucia so se reke ljudi združile v eno strugo, ki je, paralelno s kanalom, tekla proti trgu Svetega Marka.
Danes berem, da je bilo ta dan v Benetkah 70.000 ljudi. In bili smo deležni izjemnega ognjemeta. Res, VAAUUU! In to je bilo praktično vse, kar nam je mestno vodstvo ponudilo. Na trgu je bil postavljen lep oder, s slabim ozvočenjem. Razen štanda, kje so razdelili 20.000 flaškic penečega vina, ni bilo nobenega drugega ponudnika hrane in pijače. Sicer nas to ni dosti brigalo, ma povem lih tolko, da se ve:-/

In ko smo odšteli tiste zadnje sekunde starega leta, si razmenjali silvestrski poljub, izpraznili buteljko briške penine (par požirkov je dobila tudi simpatična druščina zraven nas), se začel dobrih 10 minut trajajoč ognjemet. Sapejemajoč, navdušojoč!

Lahko rečem, da nobenega mraza ni bilo. Kot tudi to pritiče temu romantičnemu mestu, mestu zaljubljencev, sanjskemu kraju…Ma ni bilo niti javnih wc-jev. Nobenega!! In punce vemo, da je to zelo nerodna reč. Imamo pa eno prednost. A to je moledovalno-sladki pogled, ki prepriča še tako zdrčnega natakarja, da da ključ od toaleta, čeprav ve, da nisem zapravila pri njem niti evra 😉
Zadnjih par ur našega izleta v Benetke, smo spoznavali vozne rede na železniški postaji Santa Lucia. Ki so neizprosno kazali, da pred sedmo uro ni nobenega vlaka za Gorico. Še dobro, da sem v nahrbtnik stlačila majhno prostirko. Zasedli smo en košček postaje in, čeprav so pogoji bili nemogoči, se mi zdi, da sem v enem trenutku “zmankala”. Sigurno sem pa prespala tiste dobre dve ure vožnje nazaj v Gorico. In potem doma še cel popoldan. Ampak splačalo se. Tanti auguri, Venezia!!
Več slikic na moji GALERIJI

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s