¤ Vozi, Miško…zaaa Beograd!…na IUPC 2010, Ada Ciganlija

Ko je na začetu leta Marino B. omenil, da bo kup IUPC (Mednarodno tekmovanje v podvodni fotografiji) potekalo tudi v Beogradu, sem vedela, da bom to poletje sigurno obiskala to bivše glavno mesto skupne nam Države. VIS Idoli, Šarlo Akrobata, Električni orgazam…njihova muzika še odmeva nekje v moji glavi, besedila, ki se ne pozabljajo …Ona se budi…Niko kao ja…Malena…Maljčiki…Čokolada…
VIS IDOLI
…in Titov grob… Kdaj sem bila zadnjič?…Pred 25-emi leti?…Mogoče kakšno leto več. uf

No, ne delam si utvar. Tudi jaz nisem enaka kot pred 25. leti. In si ne umišljam, da je Beograd enak. In prav zaradi tega treba it tja. Zaaaaa Beeograd (drugi glas: za Be-o-grad) ! (ma kdo ne pozna ta jingl iz filma Tko to tamo peva?!)
KO TO TAMO PEVA
je postala naša uradna himna na tem potovanju🙂
Potovanje se slabo začelo. Za čas, ko so fantje tovorili potapljaško in ostalo opremo v kombi, sem odpeljala Majo v šolo. In na poti nazaj priletela v drug avto. Policija, zapisnik, vlečna služba. Na drugem vozilu totalka, moja škoda se komaj privlekla do avtokleparja…Srečom, drugi voznici ni bilo nič. Samo pločevina. In tri ure zamude takoj pri štartu.

Volkswagenov kombi je rabil dobrih šest ur za pot do Beograda. In potem dve ure po Beogradu do Ade Ciganlije, rokavca reke Save pred izlitjem v Donavo. Leta 1967 sta zgrajeni pregradi, s katerimi je Beograd dobil jezero dolgo dobra 5 km, široko do 230 m in približno 10 m globoko. Poleti se tukaj dnevno kopa ali na drugačen način rekreira okrog pol milijona obiskovalcev. Jezero, ki ga kličejo tudi Beograjsko morje, je opremljeno s kompletno infrastrukturo, obdano s cesto in sprehajalnimi potkami, številnimi restavracijami in okrepčevalnicami, javnimi kopališči. Mi smo bili konec maja in smo lahko v miru uživali v naravi sred beogradske džungle.

Organizator srpskega dela IUPCa je bilo SDT Svet ronjenja, ki ga z veliko energije in ljubezni vodita Ivana in Janez Kranjc.
SVET RONJENJA
Vsi pomisleki, predsodki in bojazni, ki sem jih imela zaradi ne tako daleke zgodovine, so izginili že po prvem stisku roke. In objemu. Tudi poljubu. In ta prijaznost domačinov nas je spremljala vse do našega odhoda.
Ta petek popoldan smo izkoristili za spoznavanje lokacije, kje se bo odvijalo tekmovanje. Vožnjo po Beogradu smo prepustili Andrei, ki je izkoristil svoje tržaške izkušnje in instinkt in nas pripeljal direktno pred stolpnico, v kateri je bilo stanovanje, katero smo rentali za naše trodnevno bivanje v Beogradu.

Organizator se odločil, da bo celotno dogajanje spravil v en dan. Tokrat se nas je zbralo 24 podvodnih fotografov (7 DSRL in 17 kompaktov).Zaradi tega smo naslednje jutro, že pred 8 uro, bili spet na Adi. Sledile so prijave, uradni pozdrav domačina, slavnostna otvoritev tekmovanja, priprava opreme…in 5 ur tekmovanja. Še dobro, da sem vzela suho potapljaško obleko.

Ada Ciganlija (ali Savsko jezero) ima prodnato brežino. Jezero že na manjših globinah zarašča trava, v kateri se skrivajo somi, ostriži, ščuke, krapi…polžki, rečni raki. Majska temperatura vode na površini je bila prijetnih 16 stopinj C. Na globini pod 5 metrov je temperatura bistveno nižja. Enako vidljivost. Zaradi tega smo se (fotografi) zadrževali večinoma na manjših globinah.

Medtem, ko smo čakali rezultate tekmovanja (predsednik žirije: Predrag Vučković, uradni fotograf RedBulla), so nam domačini postregli s samopostrežno pojedino s srbskimi specialiteti, vožnjo z vlakcem okoli Ade in prijeten klepet v pletenih foteljah na obali jezera.
Ob proglasitvi zmagovalcev, smo si bili enotni z žirijo: Andrea Tosi si je prislužil zlato medaljo v DSRL kategoriji, medtem ko je domačinka Ivana Orlović Kranjc zasluženo zmagala med kompakti. Najboljšo fotografijo tekmovanja je naredil Fabio Iardino, ki je v skupni razvrstitvi zasedel tretje mesto, za Marinom Brzac iz Hrvaške. Jaz sem se uvrstila na 9. mesto med kompakti. Z ribami res nisem imela srečo:-/

Čeprav močno utrujeni, smo se odločili, da zvečer obiščemo še Ustje (sotočje Donave in Save) in preverimo ali so resnične vse legende, ki se pletejo okrog beograjskega nočnega življenja. In lahko povem…vse je res! S splavov na Savi in Donavi je treščala muzika, brežina ob reki je bilo promenada, po kateri so se sprehajali odišavljeni mladci in brhke mladenke.

Naslednji dan smo naredili kratek sprehod po centru Beograda in Kalemegdanu. Razen par stavb, ki so bile bombardirane s strani NATA in niso bile obnovljene, je to velemesto popolnoma zacelilo vojne rane. Drugače je v glavah ljudi. Plače ne dohitevajo cene, razslojavanje je očitno (uf, kako mi je to znano). Vseeno smo bili deležni velike prijaznosti in ustrežljivosti vseh, ki smo jih spoznali v teh treh dneh (lastnik rentanega stanovanja, taksist, prodajalka v bližnji pekarnici, ulični glasbenik…).

Popoldan smo se spet odpravili proti Adi, po potapljaško opremo. In pozdravit nove prijatelje in izjemne domačine iz Sveta Ronjenja. Nedeljski popoldan je na Ado privabil sprehajalce, kolesarje, rolkarje…družine, ki so si, enako kot mi, privoščile nedeljsko kosilo v eni od številnih restavracij ob Adi.

Srbskemu cariniku smo na vprašanje: Šta imate za prijavit?…pokazali zlat in bronast pokal. Navdušeni smo bili, ko je povedal, da je že zasledil novico o “našem” tekmovanju na nacionalni televiziji. In meje so padle!😉

Več fotografij na moji
PICASA GALERIJI

Titov grob nismo utegnili obiskati. Pa imam razlog za obisk Beogradu naslednje leto:-)

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s