¤ Cerkniško jezero – Velikonočni potop 2008

To soboto se odpravljamo v Cerknico. Na velikonočni potop. Zaradi tega sem malo pobrskala po svojih zapiskih. In sem izbrskala to objavo. Napisana je bila aprila 2008 in objavljena v časopisu Potapljač. Časopisni članek je že izbledel. Takšna doživetja pa si tega ne zaslužijo. In zaradi tega ponovno objavljam tukaj, na blogu. Na ta način si bom prišparala kakšno vrstico, ko bom čez par ni opisovala letošnje srečanje.

Pa brez zamere🙂

_____

Odločitev, da to leto ne smemo zamuditi velikonočnega potopa, ki ga organizira Društvo za podvodne dejavnosti Rak iz Rakeka, se je še bolj utrdila po tem, ko smo slišali napoved vremenoslovcev za to soboto.

In res, sonce nas je spremljalo že od Nove Gorice. Lahko si predstavljate naše navdušenje, ko smo zavili z avtoceste pri Uncu in se je izkazalo, da Cerkničani, poleg sonca, premorejo tudi dobrih 10 cm snega. Sneg in sonce pa je kombinacija, katera je postala redka tudi za tiste severneje od nas.

DPD Rak je rezerviral parkirišče pri vasi Dolenje Jezero. Del parkirišča so zasedle klopi in mize, na katerih ni manjkalo velikonočnih dobrot. Točno po urniku nas je počastil s svojim obiskom tudi lokalni župnik. V neformalnem pogovoru nam je povedal, da se je tudi sam potapljal. Čeprav je od tega je že deset let, so spomini še zmeraj sveži in bogati. Sledila je priložnostna maša, kjer nam je vseeno položena na dušo lastna skrb za varnost, in blagoslov potapljaške opreme.

Okrog poldneva smo se, polni toplih besed, opravili proti mrzli vodi cerkniškega jezera. Potopili naj bi se v strugo požiralnika Rešeto. Ko smo, oblečeni v potapljaške obleke, gazili po snegu na jezerski obali, smo bili še ena zanimivost, s katero je to atraktivno naravno območje postreglo turistom in njihovim fotoaparatom.

Cerkniško jezero je nastalo kot čudovita igra narave. To je presihajoče jezero s površino 26 km2, ko pa je kraško polje poplavljeno, je  površina lahko velika celo do 38 km2. Čeprav o njegovi veličini lahko govorimo samo teoretično, se lahko ponaša kot največje jezero v Sloveniji – dolgo 10,5 km in široko 5 km. Podatki govorijo, da je največja globina jezera okoli 10 m. V požiralniku, kjer smo se mi potapljali (Rešeto), je bila maksimalna globina skoraj 12m.  Vsa ta voda ponika v požiralnikih na Cerkniškem polju v več smereh: en del priteka kot potok Rak v Rakov Škocjan in naprej pod zemeljsko površino do Planinske jame, kjer se združi z reko Pivko iz Postojnske jame in izvira kot reka Unica, drugi del ponikne proti Planinskemu polju. Najdaljšo pot naredi voda, ki pride na plan v izvirih pri Bistri. Cerkniško jezero se napolni spomladi, ko se tali sneg, ali v času jesenskega deževje. Presiha maja ali junija, včasih pa tudi pozimi. Tokrat smo imeli srečo in je pred nami bohotilo jezero v vsej svoji velikosti.

Domačini so nam natančno razložili potek potopa. Akvatorij, v katerem so načrtovali tokratni velikonočni potop, je bil velikosti 150m2. Možnost, da bi zašli, praktično ni obstajala. Mesto potopa je na treh straneh obdano z lahko dostopno obalo.

Glede na deževje prejšnjih dni, me je presenetila relativno dobra vidljivost – med 4-6m. Hitro smo dosegli strugo in globino od 7 metrov. Prvi postanek je bil pri naravnemu mostičku na 7-8 m globine, pod katerim se nahaja tudi prvi požiralnik. V tej globini se je lapor in mulj umaknil skalam. V upanju, da bom zagledala kakšno ribo, sem svetila med vsekline. Pravijo, da je jezero polno rdečeperk, ostrižev, krapov, tudi ščuk se najde. Pozneje smo od domačinov izvedeli, da se ribe zadržujejo za bližnjo umetno pregrado, ki je narejena kot eden od premnogih projektov, s katerimi si je tedanja oblast poskušala podrediti jezero. Potop smo nadaljevali po strugi od večjega požiralnika. Vmes smo opazili par manjših lukenj, mlajših požiralnikov. Prednost jezerskega potapljanja je v tem, da ni toka. Bilo pa je videti, kako požiralniki sesajo mulj, ki smo ga hočeš-nočeš dvigovali s svojimi plavutkami.

Po 25 minutah potopa me je že pošteno zeblo v prste.  Sonce je še zmeraj sijalo nad jezerom. Ampak do osmih metrov pod površjem, so se še njegovi žarki stežka prebijali. Računalnik je kazal 4oC. Dala sem znak za povratek na površino.  Tudi kompas je kazal, da smo v bližini mesta, kje smo začeli potop. Še malo sprehoda po travniku, ki se zdaj nahaja na šestih metrih pod vodno gladino. Da je nedolgo tega nekdo dejansko hodil tukaj, dokazujejo odtisi stopinj v travi. Mi pa praznimo potapljaške jopiče in se počasi dvigamo. Proti soncu.

Prijazni domačini so našo opremo naložili na prikolico, mi pa smo se raje sprehodili do parkirišča. Sonce je prijetno grelo črni neopren in priznam, da se mi prav nič ni mudilo s preoblačenjem. Ampak po napovedanem urniku so nas čakali še dve točki: multimedijska predstavitev Cerkniškega jezera v muzeju Jezerski hram in druženje v lovski koči.

Če bi se morala odločiti, kje mi je bilo lepše, bi bila to težka opredelitev. Domačin Vekoslav Kebe iz vasi Dolenje Jezero nas je s pomočjo “žive” makete, predmetov in zvokov zapeljal skozi preteklost in sedanjost, skozi vse letne čase pa tudi skozi pravljični svet cerkniške doline. G. Kebe je za to svoje delo in izvirno predstavitev Cerkniškega jezera prejel tudi priznanje društva geografov Slovenije. Po njihovem mnenju sodi ta muzej po kakovosti v sam vrh izobraževalne ponudbe na Slovenskem. To dokazujejo tudi številni šolski avtobusi, ki na bližnjem parkirišču niso manjkali niti ta sobotni popoldan.

Pošteno lačni smo se odpeljali do lovske koče v bližnjem Rakovem Škocjanu. Gneča parkiranih avtov pred kočo je obetala nova srečanja. Kranjske, celjske, novomeške, mariborske in ljubljanske avtomobilske registracije. Navdušila nas je ideja o uvedbi nove specialnosti “potapljač – kuhar”, katero je imetnik ponosno razkazoval na ličnem predpasniku. Ne brez razloga: pod improvizirano peko se je savnala velika grdobina (morska žaba), na pladnjih pa so nas že čakale ocvrte dobrote.

Ko smo zapuščali prijazne domačine, je padla obljuba: Vidimo se naslednje leto. Zakaj pa ne prej?…Res, zakaj pa ne…

5 thoughts on “¤ Cerkniško jezero – Velikonočni potop 2008

  1. potapljači smo ponavadi člani lokalnega potapljaškega kluba. ki pa ima kompresor za polnit jeklenke. na ta potop smo prinesli polne jeklenke s sabo. pri nas ti jeklenke napolnijo tudi gasilci. pazi: zmeraj govorim o polnjenju jeklenk Z ZRAKOM! obstajajo tudi druge plinske mešanice, katere pa jaz (zaenkrat) ne uporabljam)…
    kar se pa tiče požiralnikov, koliko jaz vem, nobeden ni tako velik, da bi lahko šel noter, kot recimo v jamo v Divjem jezeru ali pri Suhadolci ali ….

  2. morem te mal popravit melita🙂 požiralniki na Cerkniške jezeru so tudi “ogromni” , največji požiralnik je Velika Karlovica, to je prava jama. Sam sem šel enkrat notri ko je bilo sušno obdobje, “sprehod” po jami je trajal več kot tri ure. V predelu kjer si se potapljhala, pa so res manjši požiralniki tako, da se lahko stlačiš samo med kako skalo, da se iti tudi skozi manjše “predore” oz skalnate mostičke.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s