¤ Koliščarji na ustju Soče

Nedelja. Burja je hitro odpihala mojo idejo o sprehodu na Čaven. Dragi je predlagal morje. Googlove mape so pokazale, da obstaja potka od Marine Julije (Monfalcone) na jug ob morju , do ustja Soče. In sva šla.

Monfalcone (slov. Tržič) – ladjedelnica, rafinerija, papirnica, letališče v bližini in Marina Julia (pozor: na smerokazih je Marina Iulia. Tudi googleovi zemljevidi povzemajo to ime. )

Marina Julia je tržiško kopališče. Priznam, da sem se tukaj zadnjič “kopala”, ko so otroci bili še majhni.  Toliko majhni, da je bilo dovolj na plažo vzeti lopatke in kantice. In velik sončnik. Ker je tukaj peska in sonca v izobilju. Edino kar manjka je globoka voda.

Tudi tokrat ni manjkalo sonca. Veter pa je bil tako močen, da je lahko dvignil moža viiisoko. Fantje so stopili na deske in dovolili, da so njihovi zmaji zgrabili veter in jih ponesli daleč od obale. Kako so potem prepričali taiste zmaje, naj jih vrnejo nazaj na obalo, mi ni jasno. Ni pa lahko, dokazujejo njihovi zaripli obrazi.

kajtarji v Marini Juliji

kajtarji v Marini Juliji

Nadaljujemo sprehod ob morju. Uradna sprehajalna pot proti naravnemu rezervatu je od morja ločena z nasipom. Raje hodiva po pusti plaži. Zvrnjen reševalni čoln in zaklenjene slačilnice spominjajo na poletno gnečo.

Tudi morje je zapustilo ta kos obale in ga prepustilo soncu in vetru. Rakci in školjke so se posakrili v mokrem pesku.

oseka

oseka

Sprašujem se, kaj je velikega leščurja (pina nobillis) prineslo tako bilzu obale. Morje sigurno ni. Kakorkoli, morje ga počasi, kos po kos, del po del, vrača nazaj v svoje okrilje. Z vsako plimo.

lupina leščurja
lupina leščurja

Edini reševalec, katerega bi zdaj rabila, bi se moral klicati Bato. Ker je edina stvar, ki bi me zdaj rešila – gumjasti škornji…Počasi mi je postajalo jasno, zaradi česa so vsi drugi nedeljski sprehajalci ubrali potko, ki je peljala ZA nasipom: sprehod po plaži se končal v preparelih naslagah alg in ostale nesnege, katero je Jadran pobral kdo-ve-kje na svoji poti na sever. Še dobro, da sem vzela visoke čevlje.

Leta 1996 so ustanovili deželni naravni rezervat izliv Soče, ki obsega 2400 ha površine. V rezervatu so našteli več kot 300 vrst ptic. Tukaj gnezdi tudi veliki škurh (Numenius arquata) in mali škurh (Numenius phaeopus), čigar glava me gleda tudi iz logotipa rezervata.

deželni naravni rezervat Izliv Soče

deželni naravni rezervat Izliv Soče

Še par sto metrov hoje po nasipu ali po poti ob njem (odvisno od prohodnosti potk) in dosežemo skrajnji kopenski zob tega dela naravnega parka. Na eni strani ga zaliva morje, katero se lahko samo po imenu enači s tistim Jadranom, katerega poznam(o). Na drugi strani pa je to eden od kanalov, po katerem naša planinska lepotica Soča leno in brezvoljno tone v slan objem.

In najin cilj: Casoni Secondo!

Kar to pomeni, da obstaja tudi Casoni Primo? Menda. Kakorkoli, tukaj nismo najdli nobenega, ki bi nam dal odgovor na to vprašanje. Čolni na suhem, ribiške mreže in vrše, zabita okna. Zima očitno ni prijazna do prebivalcev tega koliščarskega naselja.

In potem še eno presenečenje – labodji par, ki očitno ni imel dovolj moči ali poguma za odhod v toplejše kraje.

Iz vode stršijo koli. O njihovem namenu lahko samo ugibam. Nekateri so sigurno bili del pomolov. Drugi so pomagali umirjati čolne, ko sta jih tramontana ali burja poskušale iztrgati iz objema te male marine

Pogleda na Punta Sdobba, rt kje po 140 kilometrih Soča končuje svojo pot. Mi pa stojiva na mestu, na katerem je morje dobilo svojo bitko nad trdoživimi koliščarji. Barak ni več, tudi barke so redke. Samo še koli stojijo iz vode, kot spomeniki človekovi težnji, da bi si podredil morje. Očitno je, kdo je zmagal…

Casoni Secondo in Punta Sdobba v ozadju

Na povratku nam pogled uhaja na sever, na Julijske Alpe. Prekrite s snežno odejo, ki bo spomladi dala novo moč svoji bistri hčeri, reki Soči.

3 thoughts on “¤ Koliščarji na ustju Soče

  1. Ja, ne vem koliko časa bomo morali biti v Evropi, da bomo končno prestopili miselne meje, ki so bile včasih močno zastražene, ter se podali v lepe neokrnjene predele naravnih rezervatov, ki tudi pri nas veselo izginjajo. Prihodnost res kliče po ohranjanju zaokroženih eko sistemov in naravne dediščine.

  2. Tudi jaz sem obiskal to Punto ob izlivu Soce
    letos spomladi …
    Vredno ogleda.
    Tudi na teh prostranstvih so bivali nasi predniki.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s