¤ Lago di Cornino – skriti furlanski ljubimec

Ponavadi takoj po potopu grem za računalnik, zberem fotografije in potapljaškim kolegom prenesem svoje še sveže izkušnje in doživetja o tej potapljaški lokaciji.

 

Tokrat je od potopa preteklo dosti časa. Preveč. In me že skrbi, da bodo spomini zbledeli, občutki razvodeneli. Po drugi strani pa se počutim kot pisatelj, ki je doživel srečanje s prekrasno ljubico. In, čeprav ga poklicna slo nagovarja k podelitvi tega srečanja s hvaležnimi bralci, se boji, da bi vsako razgaljanje tega poznanstva mogoče privedlo do napačnih predstav, nepotrebnih govoric, razvrednotenja te ljubezni, ljubezni na prvi pogled.

 

O jezercu pri mestu Cornino (severno od Vidma), na desni strani suhega korita reke Tagliamento, sem slišala pripovedi italijanskih kolegov. Malo sem bila užaljena, ko so “mojo” Sočo primerjali s tem jezercem. In celo povzdigovali njegovo lepoto in bistrost. Ma daaaj!

informacijska tabla pri jezeru

 

Decembra je prišel čas, da potrdijo to svojo trditev. Padlo je vabilo za potop v jezero. Medtem smo zbrali osnovne potapljaške informacije: velikost jezera (max140m), dostop (lahek), največja globina (8m), temperatura vode (8-10oC), vidljivost (enkratna).

majhno parkirišče pred jezerom

 

Zadnja decembrska sobota. Furlanska nižina valovi v zimskem soncu. Sneg je viden šele na bližnjih in bolj oddaljenih vršacih. Parkiramo na majhnem parkirišču pred jezerom. Sredi jezera plavajo podobe iz božične pravljice. Od leta 1973 so vsak Božični večer te podobe kulisa za polnočno mašo. Potapljači iz kluba Friulana Subacquei prinesejo iz jezerskih globin malega Jezuščka in ga položijo v zibelko.

 

jaslice sred jezera

No, Božič je mimo in Jezušček je že v zibelki sred jezera. Jaz pa grejem neoprensko obleko na soncu. Upam, da me bo sonce in prijaznih 10oC pričakalo tudi, ko se vrnem iz jezera.

In potem – še eno presenečenje: nad našimi glavami, toliko blizu, da smo lahko opazili njihove bele glave, so začeli krožiti beloglavi jastrebi. Ogromne ptice, čigar razpon kril dosega tri metre, naseljujejo bližnji hrib Monteprat. A jaz sem do sedaj mislila, da so nam najbližji jastrebi te vrste na hrvaškem otoku Cresu!! (hrv. bjeloglavi sup)

jato beloglavih jastrebov

No, treba je bilo pohiteti – zimsko sonce je redka dobrina. Naprtala sem si opremo, vzela fotoaparat in se odpravila do jezera. Ko sem stala na mostičku nad jezersko gladino, mi je zastal dih. Pod mano, v globini se je bohotil zelen travnik, opasan z modro kamnito ogrlico. Nataknila sem si masko, dala regulator v usta in…skočila. Še zdaj, ko se spomnim na ta trenutek, me preleti srh, prijetno mraženje…mmmrrr…verjamem, da se enako počutila Alica, ko je stopila na drugo stran ogledala.

pod gladino

Nad gladino gola drevesa, nizko ogolelo grmičevje, suhi rjavo-sivi travniki na kamnitih obronkih Monteprata…pod mano pa pravoverno-zelen podvodni travnik iz alg, kateri se na sredini jezera izgubi v nizki, sivo-modri meglici nad katero je vidno rahlo trepetanje bistre vode.

meglica

Vidljivost v jezeru se lahko primerja samo s tisto morsko, na skrajnem jugu Egipta. Kar pa ne morem trditi tudi za temperaturo vode. Računalnik je pokazal 9oC.

Dejan

Spustim se nizko nad travnik. Iščem najpogostejšega prebivalca tega jezera – potočnega raka, koščaka. Hitro opazim rjave klešče, ki se mi preteče približajo. Spustim se nižje. In ko iščem najboljši snemalni kot, se mi približa še eden.

rak koščak

Radovedno me opazuje, dviguje klešče proti meni. Naredim par posnetkov in grem naprej. Ne morem dovoliti, da me mraz nažene iz vode, brez da bi prišla do druge strani jezera, kjer se nahaja kipec angela in pod njo še ena – podoba svete družine.

V tej dobri vidljivosti, angela in sveto družino ni bilo težko najti.

podoba angela in sveta družina v podnožju

Zraven angela pa še eno znamenje. Plošča…in ricordo di…žensko ime in datum. In kovinski šopek rož. Spet me preletijo rahli mravljinci. Tokrat prav nič prijetni.

In ricordo di...

Pridružim se kolegu. Istočasno ga uporabim kot foto-model v tej smaragdni pravljici. Rakci lezejo iz trave in prav prijazno pozirajo pred fotoaparatom. Ura mi kaže, da potop traja že skoraj poldrugo uro. Počasi ne čutim več prstov. Treba je ven.

pri stopnicah

Jezero in območje okrog njega je naravni rezervat in zaščiteno območje. Delno zaradi jezerca samega, ki je nastalo na tem stičišču alpskega in kraškega sveta, kot posledica ledenih plazov pred 10.000 let. Voda iz bližnjih hribov je končala svoje poniranje na nepropustnem sloju in ustvarila ta kraški fenomen, ki se zaradi nenehnega kroženja vode pod gladino, ponaša z izjemno bistrostjo in barvo.

hrib Monteprat nad jezerom

Na to dodatno vpliva tudi nizka vsebnost hranilnih snovi v vodi, ki pa ne dovoljuje poselitev večjemu številu živalskih vrst. Najbolj zastopan je potočni rak, koščak. V jezeru je tudi par postrvi in manjši krapovci.

Foto: Fabio Iardino

Potapljanje je načeloma prepovedano. Dovoljenje podelijo izjemoma v decembrskem času, ko se jim potapljači oddolžijo s sodelovanjem v Božični predstavi. Imela sem izjemno srečo, da sem se lahko pridružila italijanskim kolegom in se potopila v ta biser med Alpami in Krasom.